Klic divjine
Ura je 6.30 zjutraj. Mir. Slisim lahko samo pticke in obcasno regljanje zab. Do sedaj sem se ze navadila na zivljenje v kampu oziroma na zivljenje v naravi. Cas tukaj tece drugace... Pocasi.
Prvi dan, ko sem prispela v kamp sem dozivela totalen sok, saj si nisem predstavljala, da bo vse tako divje. Spimo skoraj pod milim nebom, nad mojo glavo je samo ''plahta''. Tusiram se vsak dan pri 15 stopinjah, spet skoraj na prostem, za namecek pa voda ni vedno tako vroca kot bi si zelela.. Ce bi me takrat vprasali, kako se mi zdi, bi se razjokala, ampak sem se odlocila, da svoje vtise povem sele po enem tednu, ker nisem zelela biti negativna ter ker sem zelela dati novemu zivljenju sanso. Izkazalo se je, da sem samo potrebovala svoj cas, da se navadim na okolico in na ljudi. Zdaj ze imam obcutek kot da sem tukaj sto let in kot da vse ljudi poznam ze celo zivljenje.
Tukaj je neverjetno lepo. Narava je nedotaknjena, kamp se nahaja v neposredni blizini reke Pilchuck in jezera Roesiger, prav tako pa imamo znotraj kampa majhno jezero, ki mu recemo Purdy. In kar je najbolj pomembno - totalen odklop. Wifi je samo v enem majhen koticku in deluje samo toliko, da lahko posljem domov sporocilo. Pregledovanje e-mailov, branje novic in podobno odpade, ker je preprosto povezava prepocasna. Priznam, tako dobro se ze dolgo nisem pocutila, saj nisem obremenjena s tem kaj se dogaja doma, po svetu, na faksu.. Ni premisljevanja o tem kaj vse morem storiti, po kaj morem iti v trgovino ali s kom se morem dobiti. Preprosto sem. Tukaj in zdaj.
Prvi dan, ko sem prispela v kamp sem dozivela totalen sok, saj si nisem predstavljala, da bo vse tako divje. Spimo skoraj pod milim nebom, nad mojo glavo je samo ''plahta''. Tusiram se vsak dan pri 15 stopinjah, spet skoraj na prostem, za namecek pa voda ni vedno tako vroca kot bi si zelela.. Ce bi me takrat vprasali, kako se mi zdi, bi se razjokala, ampak sem se odlocila, da svoje vtise povem sele po enem tednu, ker nisem zelela biti negativna ter ker sem zelela dati novemu zivljenju sanso. Izkazalo se je, da sem samo potrebovala svoj cas, da se navadim na okolico in na ljudi. Zdaj ze imam obcutek kot da sem tukaj sto let in kot da vse ljudi poznam ze celo zivljenje.
Tukaj je neverjetno lepo. Narava je nedotaknjena, kamp se nahaja v neposredni blizini reke Pilchuck in jezera Roesiger, prav tako pa imamo znotraj kampa majhno jezero, ki mu recemo Purdy. In kar je najbolj pomembno - totalen odklop. Wifi je samo v enem majhen koticku in deluje samo toliko, da lahko posljem domov sporocilo. Pregledovanje e-mailov, branje novic in podobno odpade, ker je preprosto povezava prepocasna. Priznam, tako dobro se ze dolgo nisem pocutila, saj nisem obremenjena s tem kaj se dogaja doma, po svetu, na faksu.. Ni premisljevanja o tem kaj vse morem storiti, po kaj morem iti v trgovino ali s kom se morem dobiti. Preprosto sem. Tukaj in zdaj.
Nov dom naslednjih 9 tednov
V gozdu je ogromno robidnic. Te so imenovane Lososove jagode (orig.: Salmon berries)
Spominki preteklih generacij
Blog objavljam iz civilizacije, ker je to v divjini misija nemogoce. Zapis je bil napisan pred nekaj dnevi.
Juraj in Courtney (the most cool, beautiful and nice American girl I have ever met)
Pozdravi iz Seattla,
Komentarji
Objavite komentar