Dežela vina in sira

Ne, ta objava ni o Franciji, vendar o Portugalski, kjer sem se potikala pred kratkim. Tudi Portugalska je znana po odličnih sirih in vinu, še posebej Portovcu in vinu Verde (zeleno vino).

Na Portugalsko sem se odpravila v sklopu projekta, ki se izvaja na Fakulteti za zdravstvene vede, UM - Junior Leadership Academy for Nursing and Midwifery. Kot ena izmed udeleženk tega projekta, sem se odpravila v Lisbono na 2 tedenski internship, kjer sem opravljala klinične vaje na Onkološkem inštitutu IPO Lisboa na oddelku za presaditev kostnega mozga. Delo sem opravljala z glavno medicinsko sestro oddelka, kjer sem se učila kako uspešno voditi zdravstveni tim. 

Lizbona.. Ljubezen na prvi pogled/korak. Ljudje, toplo vreme, morje in ljubko ''majhno'' mestece me je navdušilo od prve sekunde. Prispela sem sicer zvečer, vendar sem že takrat začutila utrip mesta, ki ima približno toliko prebivalcev kot Ljubljana.

Stanovala sem v študentskem domu, poleg bolnišnice Santa Maria. Za cimro sem dobila prikupno španko Carmelo, ki me je pričakala z velikim objemom. Portugalci in španci so zelo odprti ljudje, kar je meni sicer zelo všeč, vendar pa sem potrebovala nekaj časa, da sem se navadila na konstantne objeme in poljubčke. :-)

Poleg dela v bolnišnici sem dneve izkoristila za pohajkovanje po mestu. V študentu sem še spoznala nekaj portugalcev, najbolj pa sem se družila z Duartom in njegovim kolegom, katerega ime sem pozabila, ups.

Glavno mesto Portugalske skriva veliko čarov, vsekakor si je vredno ogledati Torre de Belem in Castelo de S. Jorge. Kljub temu, da je na Tripadvisorju Lizbonski Oceanarium ocenjen kot Top thing to do.. Meni osebno ni bil baš nešto. Ima baje največji akvarij v Evropi, vendar pa se mi je vstopnica zdela kar malo draga (za študente 14€), glede na to kaj vidiš. Je pa lociran na krasni lokaciji, kjer se je vredno sprehoditi ob morski rivieri.

Malo izven Lizbone je naselje Cascais, ki je rezervirano za bogatejši sloj, vendar pa se lahko tam sprehodiš. Z avtobusom je sicer malo daljša pot, približno eno uro, še boljše pa je, če imate na voljo prevoz z avtom. Mene je tja na ''izlet'' peljal kolega iz projekta ter mi razkazal izjemno stvaritev narave - Boca de Inferno. Le-to sem obiskala malo pred nevihto, zato je bilo morje zelo razburkano, kar je vse skupaj še naredilo bolj mogočno.

Če se boste potikali po Cascaisu vam priporočam obisk sladoledarne Santini, kjer sem jedla verjetno najboljši sladoled v mojem življenju (in verjemite, pojedla sem jih že kar nekaj :-)). Kljub malo višji ceni ene kepice, cca 4€, je sladoled tega denarja vreden.

V Lizboni je nujno poskusiti njihovo tradicionalno sladico Pasteis de nata. Sestavljena je iz listnatega testa in jajčno-vaniljeve kreme. Ta sladica je kriva za dodatni kilogram, ki sem ga prinesla s seboj domov, vendar je tako dobra, da se preprosto nisem mogla upreti. Poleg odličnih sladic pa morate na Portugalskem poskusiti tudi Francesinho, ''sendvič'', ki vsebuje veliko vrst klobas, sira in jajce ter kar kriči po zamašenih žilah. Je baje ful dober, jaz ga nisem poskusila, ker sem raje posegla po morski hrani, katere je tudi na pretek.

Lizbona je bila izjemna tudi zaradi tega, ker sem se tam srečala z Lukom, prijateljem iz Maribora, s katerim sva skupaj potovala 2 leti nazaj v Anglijo. Seveda se od takrat v Mariboru nisva mogla srečati za kavo, je bilo potrebno prepotovati nekaj tisoč kilometrov do juga Portugalske, da sva se uspela dobiti za drink. Tam sem spoznala tudi Sergejo, s katero sem se zaštekala instantno. Družba smo se skupaj odpravili tudi ven. Šli smo v blazno hipster lokal Crew Hassan, ki je točno ob polnoči zaprl svoja vrata, gostje pa smo se nato preselili v klet, kjer je bilo veliko plesišče ter kjer se je lahko kadilo, tudi trava. Večer smo preživeli lagano v težkih debatah. Največji wtf dogodek večera je bil, ko smo zapuščali lokal in je mene random en tip ustavil ter po angleško rekel, da jaz pa ziher nisem Portugalka. No shit sherlock, blond in z zelo svetlo poltjo zgledam daleč od tradicionalne temne Portugalke. :-) Kakorkoli fant se je izkazal za Bosanca, kar niti ne bi bilo tako čudno, če moj prijatelj Luka ne bi bil po rodu Bosanec. Poleg Luka je še tisti večer prišla njegova sestrična, isto Bosanka. Sergejo pa je v tistih dneh obiskal kolega Hrvat. Torej smo se ob 2 zjutraj, sredi Lizbone pogovarjali srbo-hrvaško. Balkance pa res srečaš povsod po svetu.

Poleg Lizbone, sem se en vikend odpravila tudi v Porto. Tja sem odšla z avtobusom Redeexpressos, povratna karta pa je stala 28€. V Portu sem si rezervirala Oporto Music Hostel, ki ni bil nek presežek prenočišča. V njem je bilo zelo hladno, ampak sem preživela, ker sem tam tako ali tako samo spala. V Portu sem si rezervirala ''free'' walking tour ter wine tour. Obe turi sem rezervirala preko strani Porto Walkers. V obeh sem zelo uživala, še posebej v wine tour, hmm, le zakaj? :-) Obiskali smo različne vinske kleti, kjer so nam predstavili postopek pridelave Porto vina, katerega smo nato tudi degustirali.

V Portu sem doživela ful epic večerjo. In sicer, po koncu degustacije Porto vin, sem se odpravila na najbližjo metro postajo. Moram omeniti, da je tisti dan precej deževalo in pihalo, kar je moj že tako uničen dežnik, še bolj potamanilo. Torej prispem na metro precej premočena. V tistem prispeta tudi dva tipa, ki sta se v angleščini pričkala, češ, da je en podal precej slabo idejo, da sta šla v takšnem ven, ter da ima drugi zaradi tega moker fotoaparat. Dobra duša kot sem, sem v tistem momentu našla robčke ter jima jih ponudila. Pričeli smo klepetati, tako sem ugotovila, da je en iz Nizozemske, drugi pa iz Italije. Skupaj smo šli na metro. Nenadoma me vprašata, kakšne plane imam. Povem, da sem imela namen nekaj pojesti ter se nato odpraviti v hostel. Tipa sta me povabila, da večerjam skupaj z njima oz. da gremo skupaj v neko restavracijo. Malo sem se obotavljala, ker sta vseeno bila neznanca, vendar pa sem se vseeno odločila, da grem. Sometimes you just gotta go with the flow. V glavnem, za mojo prijaznost sta mi poplačala z ZELO fancy večerjo, za katero pa nisem odštela niti centa (hvala bogu, ker ne vem kako bi se izšlo z mojim študentskim budgetom, večerja je namreč za 3 osebe stala več kot 100€). 3 ure smo klepetali in jedli zelo fino hrano, nato pa se poslovili.

Na Portugalskem sem bila sedaj prvič, vendar definitivno ne zadnjič. Morda pa me tja popelje kakšna Erasmus študijska izmenjava v času magisterija, bomo videli...

Pozdrav, Jana