Potovanja smo ljudje

Prijatelji in znanci mi velikokrat postavijo vprašanje "kaj ti je bilo na potovanju najbolj všeč oz. kaj si si najbolj zapomnila?".

Narava, kakšna umetnina morda, arhitektura ali celo vreme - to so odgovori, ki jih večina pričakuje. Ampak najbolj mi ostanejo v spominu ljudje. Ja, saj si zapomnim prelepo naravo, Picassovo sliko iz Tate Modern-a, moskovski Kremelj ali kaj podobonega, ampak ljudje, ki jih po poti srečam, so pa tisti, ki dajo potovanju dušo. 

Zelo sem hvaležna, da sem v življenju imela priložnost spoznati toliko različnih ljudi iz toliko različnih kultur. V zadnjem času kamorkoli se odpravim, vem, da imam v tistem mestu/državi vsaj eno poznano osebo, s katero lahko grem na kavo ali celo pri njej prespim. Ne samo, da poceni pridem skozi, ampak tudi pobližje spoznam življenje v tisti državi. Recimo, če potuješ v neko državo, najsi bo to samo Hrvaška ali pa Tajska, in če boš nastanjen v fancy letovišču, potem ne boš spoznal prave kulture. V takšnih resortih je sicer izredno fajn in udobno, ampak tam bo hrana ista kot doma ter tudi ljudje bodo isti - ker bodo prilagojeni zahtevam turistov, ki se želijo počutiti čim bolj udobno.

Pravo spoznavanje kulture se prične na ulici, med "obično rajo". Jih opazovati med nakupovanjem, med kofetkanjem, med sprehajanjem... Zanimivo mi je primerjati navade drugih kultur z našo. Slovenci imamo zelo bogate običaje, od fašenka na Ptuju do Jürjevanja v Beli Krajini, da ne omenjam raznih pohodov in romanj... Ampak spoznati tudi druge običaje, wau. Rusi imajo v času pusta t.i. "Maslenico", teden, kjer cel teden jedo palačinke, saj bi naj te spominjale na sonce in na srečo. Lani sem živela v Moskvi in sem tudi sama imela priložnost videti in predvsem okusiti ta praznik. Palačink sem nato imela preko glave kar nekaj časa, saj sem cel teden dobesedno jedla palačinke na sto in en način (mogoče pa se mi za to dogaja toliko fajnih stvari - ker sem se najedla sreče :-)). Zanimivo dejstvo je, da imajo tudi Bolgari podoben običaj našemu pustu, s karnevalom ter tudi maskami podobnimi našim Korantom. Tri precej oddaljene države, ampak toliko podobnih navad..

Maslenica pred "Caričinim gradom"

Poleg običajev, pa mi je tudi fascinantno opazovati, kako odprti so ljudje. Bolj kot gre človek na jug, bolj so ljudje odprti in obratno, če potuješ na sever, bo zelo redko kdo pristopil do tebe, kaj šele, da bi te objel. Jaz temu rečem, da to sovpada s podnebjem. Južnjaki so vroči in odprti, Severnjaki pa se "otoplijo" šele ob kakšni pečki ali ob pijači, najbolj pogosto ob vodki :-). V Rusiji sem spoznala, da so Rusi zelo vljudni in prijazni, ampak njihov pravi obraz spoznaš šele kasneje, ko ti pričnejo zaupati, takrat so pa najbolj gostoljubni. Morda pa je to tudi odraz ekonomskega stanja. V finančno bolj stabilnih evropskih državah je moč čutiti veliko individualnosti, vsak grebe za svoj delež potice ter za čimveč materialnih stvari. Na jugu, kjer pa je standard nizek, ljudje po večini pa bolj "revni", menim, da so ljudje toliko bolj odprti zato, ker denarja tako ali nima nihče, imajo pa en drugega, svojo družino, prijatelje... Odličen primer tega je Kazakhstan, država z zelo nizkim standardom (minimalna plača je 100€, povprečna okoli 200-300€), ki sem jo obiskala v oktobru. Tja sem se odpravila na poroko in celo bila poročna priča, punci, ki je z mano v Rusiji živela samo en mesec in pol. Tam so me vsi sprejeli z odprtimi rokami, me lupčkali, objemali, neverjeten občutek. Mama od te Kazakhstanke se je proglasila za mojo "drugo" mamuško na drugi strani sveta, in sedaj dobim ob vsakem prazniku sporočilo od nje preko Whatsappa z najboljšimi željami. Kako lepo. :-) 

Takšen naslov sem izbrala, ker ne samo, da so drugi ljudje meni kot neke vrste potovanje spoznavanja sebe in mojega mesta v tem čudnem svetu, ampak sem (upam) tudi jaz nekomu potovanje. Jaz vem, da sem na vsaki poti, ne glede na to ali je pri južnih ali severnih sosedih ali čisto na drugi strani poloble, pustila delček svojega srca. Ker sem vedno spoznala ljudi s katerimi sem se povezala in delila moje takratno veselje in probleme, tako kot mnogi drugi tudi z mano. Ljudje se spreminjamo, spreminja se naše mišljenje, naše navade, stil življenja, ampak vedenje, da pa sem v nekem momentu bila na isti valovni dolžini z neko drugo osebo, ki je morda nikoli več ne bom srečala, je pa nekaj neverjetnega in nato tudi dobiš občutek, da pa je svet pravzaprav zelo majhen. 

Menim, da moramo svoj kratek čas na Zemlji preživeti čim bolj aktivno - z vsakodnevnim učenjem in raziskovanjem ter da smo s prijatelji. Ni potrebno, da se vsak dan učimo kvantne fizike, ampak je že dovolj, da se učimo preprostih stvari - prijaznosti, odprtosti in sprejemanja. V majhnem kraju ima posameznik zelo malo manevrskega prostora, da bi srečal veliko paleto ljudi, zato ti rečem - potuj, naj te ne bo strah, so poti, ko se da zelo ugodno potovati, pa tudi svet je dober, če le verjameš vanj.

Nenazadnje je tudi življenje potovanje, in kaj bi v življenju brez ljudi?